Z licem lub pobožam
Marta Šuštar Pavlović se je pri osemdesetih odločila izdati svojo prvo pesniško zbirko, v katero je nanizala osemdeset pesmi. Sama pravi, da moraš biti za tak korak pogumen, drzen, dovolj samozavesten in, kot je dejal mlad slikar M. Tušak, rahločuknjen.
Z licem lub pobožam; Marta Šuštar Pavlović
Vse od otroštva dalje obožuje drevje, obravnava ga kot ljudem enakovredna bitja, izpoveduje mu sočutje in naklonjenost, zanjo so drevesa zvesti spremljevalci, ki jih v sedanjem divjem hitenju vse prevečkrat spregledamo, celo ogrožamo in uničujemo. V zbirki je tudi slavospev Istri, kjer je njena družina našla svoj drugi dom, zadnji del pa je posvetilo tistim, ki so ji ljubi. Ne gre ji za slavo ali priznanje, meni, da je za to prepozno, si pa želi, da bi se njena poezija dotaknila drugih.
ZELENA KATEDRALA
Spoštljivo vstopam
v svežo katedralo,
namesto svetih
drevje me objame
in vonj po smoli,
praproti, mahovju.
Drhtav lesket,
vsi ti slapovi barv!
Srebro na krhkih
nitkah pajčevine,
poprh na iglicah,
na latih trav.
Tako božanski in
enkraten, gozd!
Preleti ptic, topot
bežečih senc,
šepet vetrov, nenehno
gomazenje,
kjer vsaka smrt
zapreda novo rast,
vso bujno, mlado,
z licem v vis zazrto,
na živem odru
čudežnih predstav.
Vsa majhna vstopam
v ta naravni hram.
Znebim se težkega
sopuha mest,
sledi zabrišem,
srkam zelenilo.
